Poroka v cerkvi ima zelo močan pomen, zato je ločitev skoraj nemogoča. V cerkvi se praviloma poroča enkrat za celo življenje.

Ko se par odloči za okvirni datum poroke, se dogovori z župnikom cerkve, v kateri se želita poročiti. Običajno je to v kraju, kjer živi nevesta, ni pa to nujno. Z njim se morate seznaniti, pa tudi dogovoriti za oklice ter druge potrebne stvari.
Oklici so imeli pravi pomen v bolj oddaljenih časih, ko je le malo ljudi potovalo in so večinoma živeli celo življenje v isti skupnosti. Prav zaradi tega so se bali, da bi prišlo do sklenitve zveze, ki ni primerna oziroma jo veže krvno sorodtsvo, ne da bi to vedeli. Oklici pa so dali možnost tistemu, ki jih je slišal, da je sporočil zakonski zadržek.

V današnjih časih imajo oklici enako nalogo, odkrivati nepravilnosti: če je eden izmed bodočih zakoncev že poročen in njegov prvi zakonec še živi. Vendar je z množico dokumentov to vsekakor ugotovljivo že prej in zato trije oklici niti niso pomebni. Oklici so si v današnjih časih pridobili bolj cerkven pomen: da mladi ljudje, ki hodijo v cerkev vidijo, da je cerkvena poroka še vedno pomembna in da se mnogi še vedno odločijo zanjo. V stari državi so morali včasih oklice spregledati, saj cerkvena poroka ni bila zaželena in je bila zato večkrat skrivna.